Šest generacij za vsakim kozarcem

Prvi panji ob hiši

Že od leta 1945 se ukvarjam s čebelami. Pri hiši pa so že od iz časov mojega pradeda Jurija Lubeja, kovača in občinskega odbornika. Kovačnica je bila v Koritnici. Čebelnjak s slamnatimi koši je stal za hišo ob potoku Škrajška. Bil je tudi lovec in dober kmet. Moj ded, Jurijev sin Jožek Lubej, je s tradicijo nadaljeval. Opustil je kovačnico in se oprijel samo kmetije.

Moj oče se je leta 1924 priženil v mojo rojstno hišo. Ker so se tudi v Lešju bavili s čebelami, si je ata, ki je bil izučen mizar, napravil po Lekmayerjevem opisu Gerstungov panj. Ker so se ti panji že v Lešju obnesli, si jih je tudi v Preši izdelal in uspešno čebelaril s 15 panji. V kolikor je panj večji, toliko več je tudi dela in skrbi z njim. Ker takrat ljudje še niso znali debel pravilno zazimit in dokrmit s sladkorjem (med okupacijo 1941- 1945 ni bilo sladkorja na razpolago), so v hudi zimi 1943-1944 pomrle očetu vse čebele. To mu je vzelo veselje do nadaljnjega dela.

Imel je že načrt za AŽ panj. Čebelnjak za 18 AŽ si je postavil sredi ograje s sosedom Godecem. V čebelnjak je postavil dve vrsti Gerstungovih panjev, ki so bili na žalost prazni. Ker je bil zelo dober mizar za pohištvo, je imel mnogo dela. Zaradi srednje velike kmetije (9ha) in štirih otrok, mama ni zmogla vsega dela sama. Tako oče v obrti ni mnogo zaslužil in kmetija ni dala toliko, kot bi bilo treba. Vedno smo živeli silo skromno, brez pravega razvedrila. Samo delo in skrb, kako preživeti štiri otroke in kje dobiti denar za davke. Zato se ne čudim, de je čebelnjak sameval do leta 1945.

Ko so čebele prerasle vrt

Takrat v maju sem se vrnil iz angleškega ujetništva in se zaposlil v tekstilni tovarni v Majšperku. Ker sem imel več časa, sem se posvetil čebelicam. Stric Lubej Franc mi je poklonil dva roja. V začetku sem slabo napredoval. Stric je kmalu umrl, drugi čebelarji pa so svoje izkušnje skrbno čuvali iz zavisti, da jih sočebelar v uspehu ne dohiti. Edini izhod je bil v literaturi. Nabavil sem si vse dosegljive knjige in se mnogo učil, se pogovarjal s sočebelarji in si tako priboril osnovno znanje. Poskušal sem razne načine v čebelarstvu. Toda, če ga v čebelji družini enkrat polomiš, v tistem letu brez pomoči iz drugega panja, ne prideš več na zeleno vejo. Poizkusil sem razne panjske sisteme in nisem odkril nič bistvenega. In kot vele čebelar Kirer sam pravi, uspeh pri čebelah ni odvisen v toliki meri od panja kot od čebelarja.

Leta 1946 sem kupil 16 novih AŽ panjev in jih še isto leto napolnil. Deset let sem ob delu tovarni študiral vso možno čebelarsko literaturo. Natančno sem predelal Verbičevo vzrejo matic. Doma sem po načrtu izdelal Zandrove plemenilčke in vzrejal matice. Tedaj sem začel skupaj z Jankom Pislakom vzrejat matice. Razmišljala sva o posodobitvi AŽ panja. Po več poizkusih je poenostavil takratni AŽ. Še danes Janko čebelari z istim modelom in jaz tudi.

Organiziral sem, da sva se z Jankotom udeležila tečaja Tehnologija v čebelarstvu, ki je bil v čebelarski šoli v Grazu. Med predavanjem se nam utrne nov način pridobivanja matičnega mlečka. Doslej smo matico odstranili v zaprto medišče, spodaj pa v brezmatični družini cepili žerke v matičnike in po treh dneh izkopali mleček in cepili nove žerke. Na ta način je družina opešala. Nato smo matico menjali in enako delali v odprtem medišču. V jeseni smo imeli slabe družine, malo medu in mlečka. Po novem sistemu, ki se je rodil v čebelarski šoli v Grazu, smo matico pustili v plodišču, v medišče pa prevesili tri do štiri sate z mlajšimi žerkami. Med te sate smo dali okvir s 36 matičniki in vedno ob dodajanju žerk dodatno krmili, pa so bili rezultati boljši od standardnega sistema. Ob dobri paši in močni družini, smo na panj pridobili v treh dneh 18dkg mlečka.

Takrat sem postal Medexov kooperant. Po službi v tovarni sva z ženo Treziko pridobila iz 120 panjev od 16 do 25kg prvo klasnega mlečka. Ta način nam je tudi omogočal, da smo prišli do vrhunskih matic. V vsakem čebelnjaku imamo vsaj eno vrhunsko matico. Če cepimo z njenim materialom in na dan odvzema mlečka oddvojimo eno od 80 letvic v vseh panjih, lahko izberemo najboljšo za pleme. Človek, ki dobro cepi, se rodi. Mi vsi čebelarji to veščino obvladamo, nismo pa vsi uspešni. Moja družina je to obvladala. Vsi otroci so bili izkušeni in spretni pri tem delu. Izkapali smo tudi cvetni prah – pergo in delali iz vseh čebeljih produktov apikompleks.

Šolski čebelnjak

Bil sem tudi na večih Apimondiah v Franciji, Mehiki, JARu, Kanadi, Sloveniji, na Irskem,… V Mehiki smo stanovali v hotelu La Palapa v Acapulco, kjer smo se dobili v 28. nadstropju pri direktorju Medexa g. Mižigoju in se pogovarjali o novitetah. Takrat me Mižigoj ogovori: ti si kovinar, ko se vrnemo domov, razmisli o priročnem stroju, odkrivalniku satja za potrebe našega slovenskega čebelarja. V mislih sem imel pripravo, ki bi jo pritrdili na 200 litrski sod. V dveh mesecih sem izdelal uporabni stroj, odkrivalnik satja. Preizkusili smo ga v Medexu (kasneje je Medex ta patent prodal Logarju, ki ga še danes izdeluje).

Nagradi sem se odpovedal v korist šolskemu čebelnjaku v OŠ Majšperk. Čebelarski krožek na šoli sem ustanovil med prvimi v Sloveniji. Takratni ravnatelj Smole mi je bil v veliko pomoč, da smo v Majšperku organizirali tekmovanje mladih čebelarjev ptujske regije. Takrat, leta 1981, je Mižigoj predal ključe čebelnjaka majšperškimi mladim čebelarjem.

Stanko Vedlin je čebelaril 66 let. Bil je prejemnik vseh treh Janševih odlikovanj III., II. in I. stopnje, Medexovo medaljo za sodelovanje v razvoju podjetja, priznanje ZČD Slovenije za konstrukcijo prvega odkrivalnika satja. Bil je ustanovni član Čebelarskega društva Majšperk leta 1948 in ves čas tajnik oz. glavni organizator dogodkov, zadnjih trideset let pa predsednik društva. Vedno je trdil, da so zanj najlepša diploma zdrave čebele in neoporečni čebelji proizvodi.